platno // komorna opera Nine Šenk

Foto: Andraž Kobe

platno: Arhiv telesa in radikalni ritem hrepenenja

Ana Pandur // koncept, dramaturgija in oblikovanje giba

Opera platno skladateljice Nine Šenk in libretistke Simone Semenič predstavlja enega najizrazitejših umetniških dialogov v sodobnem slovenskem prostoru. Kot pravi skladateljica Šenk: »Iskala sem besedilo, ki bi sledilo moji pripovedi in moji glasbi. Njen način pisanja, ta fragmentiranost in drugačen pogled na potek zgodbe, so mi bili v velik navdih. To je zelo blizu mojemu načinu komponiranja, zato se najini poetiki odlično ujameta.«

Komorna opera platno se ne odpira kot linearna pripoved, temveč kot zvočni in gibalni presek enega samega, hkratnega trenutka bivanja štirih žensk. V tem prostoru se spomini, projekcije, hrepenenja in strahovi prepletajo z vdori surove realnosti, medtem ko mitski Don Juan ne nastopa več kot zunanji zapeljivec, temveč kot prazno platno za ženske projekcije. Don Juan v tokratni uprizoritvi nima lastnega subjekta; je pasivna točka, ki si glas izposoja skozi telo igralke. Iz njega kakor iz nekakšnega človeškega arhiva odzvanjajo glasovi različnih Don Juanov, ki se prilagajajo potrebam, željam in fantazijam protagonistk. Nanj ženske slikajo svoje potrebe, spomine, dvome in tudi želje  ter ga po lastni volji umeščajo v svojo usodo.

Uprizoritveni prostor je razpet med surovo realnost tovarne in poetično disociacijo polj sivke. V ritmu tovarne ženske skozi humor, cinizem in kolektivno dinamiko ohranjajo svojo avtonomijo. Ko pa postane realnost pretežka, se protagonistke umaknejo v notranjo pokrajino polja sivke. To ni prostor idile, temveč prostor svobode govora, v katerem se dogaja in iz katerega izhaja ključni gestus dirigiranja. Ženska ne izvaja le glasbe, temveč dirigira lastnemu dihanju in lastni zgodbi. Telo, ki je v realnem svetu morda žrtev danih okoliščin,  v tem vzporednem prostoru prevzame popoln nadzor nad lastnim ritmom in bivanjem.

V to dinamiko vstopajo lutke, kot artefakt proizvodnje in realnosti delavk v tovarni, sočasno kot nema prisotnost tihega patriarhata, ki žensko oblikuje po svoji meri – tako v dobesednem in prenesenem smislu protagonistkam omogočajo preživetje. Medtem ko dekle na polju sivke dirigira svojemu obstoju, lutka fizično absorbira udarce realnosti. Vrhunec tega upora predstavlja lik Italijanke, ki s svojo radikalno gesto »Meglio slava che nera« (Raje zatirana kot zatiralka) suvereno zaseda prostor. Njen upor ni v kričanju, temveč v počasni, dostojanstveni in odločni drži. Osebna izolacija posameznih usod se skozi kolektivno moč transformira v neuklonljivo voljo do življenja. platno tako ostaja dejavno polje upora – zgodba o ženskah, ki s svojo vitalnostjo osmišljajo praznino in same odločajo o svoji umeščenosti v svet, vsak drobec zgodbe predstavlja enoto, ki tvori mozaik bivanjske izkušnje. Kot zaključuje skladateljica: »Komponiranje je podobno postavljanju kamnov v vrsto. Postavljaš zgodbo, arhitekturo, časovni potek. Lepota glasbe pa je v tem, kaj narediš s posameznim kamnom – kako ga izklešeš, kaj najdeš v njem in kaj želiš prikazati. Prav tam, v najmanjših delcih glasbe, se skrivata največja globina in umetnost.«

***

POVABILO NA VEČER(JO) //
PLESNI ESEJ O USTVARJANJU IN NJEGA POGOJIH
28. 3. 2025 ob 20.00

***

POLETJE V PKD FLAMENKO Z ANO PANDUR 

AVGUSTOVSKE FLAMENKO DELAVNICE “UGLAŠENO TELO” 

POLETNI KLASI FLAMENKA Z ANO PANDUR
UGLAŠENO TELO
Tehnika in koreografija – raziskovanje struktur

Urnik: 

Torek, 27. 8. 2024: 
18:00 – 19:00 Tehnika 
19:00 – 20:30 Koreografija

***

Ana Pandur: Marija brez glasu

Zasnova, koreografija in izvedba: Ana Pandur
Glasba: Matej Bonin
Soavtorstvo glasbe in izvedba: Špela Mastnak
Intermedijsko sodelovanje, video in kostum: Tina Princ / Things I Miss
Konceptualno sodelovanje: Matej Bonin
Produkcija: PKD Flamenko
Partner: Zavod Maska

Foto: Nika Hölcl #fotobeležnica, za projekt 4 miniature // zavod Nest, cikel Noches de Tablao

Jezik flamenka se je v mojem telesu skozi desetletja transformiral, pretakal iz fascinacije v konstitutivni del moje ustvarjalne prakse in osebne identitete. Postal je jezik minevanja časa, ki s seboj prinaša mnogotere spremembe. Jezik, ki se – kot telo – z minevanjem časa spreminja. Konstanta ostaja žensko (plesno) telo, ki se sprehaja na meji med komunikacijo s seboj in z zunanjostjo, obenem pa ostaja polje projekcij, dvomov in iskanja lastnega prostora, subjekt in objekt hkrati.

Marija brez glasu je zdrs, nesnovno tretje, ki vznika v preseku dveh govoric, na meji med projekcijo in resničnostjo. Izhodišče je vselej individualna izkušnja plesalke in glasbenice, ki lahko pripoveduje le o poznanem, prepletena z vprašanjem, kje v procesu se nahaja širina univerzalnega, občečloveškega, povezovalnega, ki se tolažilno pretaka nazaj v partikularno. V duetu s tolkalistko Špelo Mastnak Marija brez glasu predstavlja zaključek trilogije, ki mu predhodita predstavi Črni zvoki in Beli šum.

***

I. nacionalni simpozij Kako misliti flamenko?

Flamenko kot sodobna uprizoritvena praksa v slovenskem kulturnem prostoru

nedelja, 15. 10. 2023, ob 11:00
Atrij ZRC

.

***

BiFlamenko Ljubljana // PARTY BOX = WHITE NOISE + BLACK SOUNDS

Party Box

***

Koreografija:

BOLEZEN DUŠE, SNG NG
***
KDO JE VIDEL COCO?, SSG TRST
***
Koreografija: ČAROvNIK IZ OZA, LGL
***
Koreografija: HIŠA BERNARDE ALBA 
Koprodukcija Gledališče Koper, SNG NG, SNG MB 

***

Ljubljanska predpremiera Črni zvoki, 10.10. 2020, odprta generalka v petek, 9. 10., ob 12:00, Plesni Teater Ljubljana

***

***

The quest for identity, legitimacy and the dilution of the predominant rules- is there order to be found? Are we actually in need of an order? What is freedom.

F I R E B I R D is the new metal-flamenco project by dancer/choreographer Ana Pandur and musician Giani Poposki. Acting as a symptom of a pre-apocalyptic world in which the rules are dissolved and new structures are in place, conventions are passed over, thus creating a new order, Firebird brings ew perspectives and points of view to life.

D. Thomas: “Do not go gentle into that good night… Rage, rage against the dying of the light.”

World premiere February 13, 2018 @Cankarjev dom, Ljubljana.

***

***