Zgodovina flamenka sega od starejših andaluzijskih folklornih izročil in ljudskih nastopov vse do konca 19. stoletja, ko se je v drugi polovici stoletja dokončno izoblikoval kot živahna urbana subkultura med najnižjimi sloji andaluzijskega prebivalstva. S pojavom lokalov cafés cantantes se je preselil iz zasebnih dvorišč na javne odre, s čimer so se vzpostavili poklicni profesionalizem, odrska prezenca in komercialni značaj. Čeprav so poznejša obdobja prinesla razcvet v večjih gledališčih (Ópera flamenca), tradicionalistične reakcije ter obdobje nacionalistične mistifikacije o izključno »romski krvi«, je moderna doba po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla resno znanstveno raziskovanje in odpravo preteklih zmot o njegovem izviru.

V središču flamenka je vseskozi petje (cante), ki mu sta ples in kitara podrejena ter se mu prilagajata. Sam ples se je s prehodom v mestne plesne šole ter kasneje na odre razvil iz čiste improvizacije v tehnično zahtevno in vizualno privlačno zvrst, ki pa ohranja tesno soodvisnost z vokalnimi čustvi, medtem ko se današnja stroka in izvajalci še vedno delijo med privržence čistega, tradicionalnega izraza ter tiste, ki zagovarjajo odrske inovacije.

Strukturo flamenka določajo različne družine pesmi oziroma zvrsti, imenovane palos flamencos, ki se med seboj razlikujejo po sporočilu, glasbeni ter geografski legi, pri čemer je najbolj značilen dinamični dvanajstdobni ritem, ob katerem poznamo tudi druge ritmične sheme in prosto petje brez strogega takta. Sodobno podobo flamenka danes zaznamujejo pluralizem tendenc, močna internacionalnost, vplivi jazza, popa in elektronike ter globalna prepoznavnost, ki je bila leta 2010 tudi uradno potrjena z uvrstitvijo na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.


KRONOLOŠKI PREGLED 

1. Flamenko se dokončno izoblikuje šele v drugi polovici 19. stoletja, in sicer s pojavom t. i. »Cafés Cantantes«, ki so neke vrste lokali, v katerih se običajni ponudbi pridruži še koncert/predstava flamenka. Iz tega sledi, da se flamenko že v osnovi vzpostavi kot komercialna zvrst. To pomeni, da so izvajalci profesionalci svojega poklica, in že na tem mestu velja opozoriti, da ima ob vseh ostalih ločnicah, ki razmejujejo flamenko od španske folklore, prav to dejstvo izjemen pomen. Ne gre le za profesionalizem in komercialno usmerjenost k publiki ter posledični zaslužek, ampak za takojšnjo razmejitev na zasebno izvedbo na eni in javno, odrsko prezenco na drugi strani, ki vključuje odnos med publiko ter izvajalcem, odnos med kritikom in izvajalcem ter seveda sam odnos med izvajalci. Ravno ta skupek različnih odnosov je ključnega pomena za nadaljnji razvoj flamenka, saj omenjene interakcije vodijo do izboljšav samega repertoarja izvajalcev, pa najsi gre za pridobivanje simpatije in občudovanja s strani publike, za rivalstvo med različnimi izvajalci ali za eksperimentiranje in inovativnost v sami izvedbi.
   
2. Cafés cantantes se, kot že rečeno, razvijejo v zadnji četrtini 19. stoletja, takrat tudi začnemo govoriti o flamenku. Pred tem obdobjem ne moremo govoriti o flamenku, vsekakor pa so mnogi različni dejavniki pripomogli k njegovemu nastanku: najprej je potrebno omeniti ples – tako starejše, folklorne oblike plesa, kot je na primer fandango; plesne šole in salone, ki so se oblikovali v večjih mestih, kjer so plesni mojstri razvijali tako imenovano »escuela bolera«, mešanico tradicionalnih španskih plesnih oblik s strogo določeno koreografijo in plesno tehniko; ter klasični, baletu podoben ples, čigar vplivi so pritekali v andaluzijsko okolje predvsem iz Pariza. Escuela bolera obstaja še dandanes, seveda je v vsem tem času tehnično precej izboljšana, vendar v svojem bistvu ostaja enaka.

Prvotni plesno-glasbeni nastopi, imenovani »bailes de candil« so se odvijali po dvoriščih in na trgih, kasneje so se preselili v že omenjene plesne šole in salone, še kasneje pa so se preselili v cafés cantantes. Seveda točnega datuma zametkov plesa, ki se kasneje razvije v flamenko, ni mogoče določiti. Vseeno pa se lahko spomnimo na znamenito zgodbo »La gitanilla« M. de Cervantesa, ki govori o Romki, ki skupaj z ostalimi Romi pleše, poje in nastopa po vaseh (dodajmo le še to, da se na koncu zgodbe izkaže, da Romkinja v resnici ni romskega rodu, kar bo pomembno v nadaljevanju). Paralelno in obenem ločeno se je razvijalo tudi petje, paralelno v smislu spremljave za ples, ločeno pa kot samostojen »performance«, če ga lahko tako imenujemo. Teksti v veliki meri izhajajo iz španske popularne poezije s primesmi avtorske poezije, ki se navdihuje v omenjeni popularni tradiciji. Posebnost, ki odlikuje »cante« (petje), je individualna rekreacija tekstov, ki jih vsak pevec glede na svoje znanje, spomin (poudarimo, da gre v večini primerov za ustno izročilo) in trenutni navdih spreminja po svoji volji – od tod tudi široka paleta različnih stilov. Pozabiti ne gre tudi na močno, od srednjega veka trajajočo tradicijo popularne literature in poezije, ki jo širijo potujoči pevci.

1. Cafés cantantes so kot neke vrste »družabna središča« zelo priljubljeni in doživljajo razcvet na koncu 19. stoletja in vse tja do začetka 20. Vanje zahaja zelo različna populacija, od ljudi najnižjih slojev do popotnikov, umetnikov, pesnikov in slikarjev. Umetniki, navdušeni nad silovitostjo in drugačnostjo predstav v tovrstnih lokalih z »odrom«, to dogajanje »dokumentirajo«. Kot primer naj izpostavimo pesniške stvaritve, na primer »La bailarina« R. M. Rilkeja, slike … To je tudi obdobje prvih teoretskih študij o flamenku, izpostaviti velja očeta bratov Machado, Demófila, ki je ob avstrijskem filologu Hugu Schuhardtu prvi, ki se posveča razmisleku o izvoru in karakterju flamenka ter njegovih številnih zvrsti.
   
2. V začetku 20. stoletja se flamenko preseli na večje odre (t. i. obdobje »Ópera flamenca«) in obenem začenja svoje popotovanje onkraj meja Španije. Pojavljajo se predstave flamenka, razmah te zvrsti pa povzroči, da do neke mere pade kvaliteta izvajanja. Lahko rečemo, da v tem obdobju flamenko doživlja neke vrste preobrazbo, ki je, kljub upadu kvalitete, nujno potrebna za nadaljnji razvoj, ki je pripeljal do današnjega stanja. Vsekakor je lažje razumljiv, bolj zabaven in frivolen bil trn v peti tistim, ki so se borili za njegovo »čistost« in neomadeževanost. Ta borba po eni strani pomeni vpetost v hermetizem in po drugi strani predstavlja jez, ki preprečuje popoln razpust in s tem izgubo esence, ki je še zmeraj intimistična in do neke mere osebnoizpovedna kljub komercialnemu značaju, ki sicer flamenko karakterizira že od samega začetka. Novi val, ki flamenko pelje od majhnih lokalov do predstav v velikih gledališčih po svetu in bikoborskih arenah v Španiji, vključuje tudi dodajanje folklorno-zabavnih elementov v repertoar, ki je bil pred tem izključno v domeni flamenka. Med temi elementi najdemo »zarzuelo« – špansko opereto, »cuple«, »coplo« …, skratka, zabavne, frivolne in domoljubne vsebine. Zaradi strahu pred izgubo flamenka kot avtohtone umetnosti se njegovi privrženci odločijo na novo vzpostaviti prejšnje stanje in organizirajo tekmovanje petja v Granadi (Concurso de Cante Jondo, 1922), organizacijo imata v rokah F. G. Lorca in M. de Falla. čeprav ta projekt iz različnih razlogov ne doživi pričakovanega uspeha, se napetost med obema vejama veča vse dokler v 50. letih 20. stoletja ne pride do tako imenovane revalorizacije flamenka, ko s svojo knjigo »Mundo y formas de flamenco« R. Molina in A. Mairena naslednjih nekaj desetletij po svoje obarvata flamenko. Potrebno je poudariti, da ne gre samo in zgolj za dogajanje na ustvarjalnem področju, kjer še zmeraj vlada boj med tradicionalnim in lahkotnejšim novim stilom, temveč bolj za dogajanje na teoretskem področju. Gre za obdobje razcveta tako imenovane »tradicionalne flamenkologije«, ki že tako neraziskano, mitizirano področje še bolj zapre in oddalji, ko brez trdne, z zgodovinskimi dejstvi podprte raziskave obelodani, da je flamenko nasledstvo romskih domov, umetnost neke rase, romske krvi. Podrobneje bomo o tem obdobju, imenovanem »mairenizem« spregovorili v nadaljevanju.
   
3. Sedemdeseta leta pomenijo prelomnico. Po padcu Francovega režima, ki je flamenko tako izkoriščal kot zatiral, se začnejo dogajati spremembe. To obdobje se šteje za obdobje modernega flamenka, ki na neki način traja do današnjih dni. Gre za paralelni razvoj tradicionalnih oblik flamenka in odrskih, gledaliških različic predvsem plesnih predstav ter za začetek različnih fuzij flamenka z ostalimi glasbenimi in plesnimi zvrstmi. Na teoretskem področju je to obdobje prelomno: začne se resno, znanstveno raziskovanje zgodovine in izvora flamenka in njegovih stilov, pojavi se kritični razmislek o njegovem statusu, obenem se začne kazati tudi škoda, ki jo je flamenku povzročila vsa pretekla mistifikacija in hermetizem. Pričenjajo se pojavljati nove teorije o nastanku flamenka (npr. že omenjena Lavaurjeva, ki jo kasneje nadaljuje G. Steingress), ki so v popolnem nasprotju s splošnim pojmovanjem izvora flamenka iz folklore, hkrati pa se konsolidirajo tudi teorije, ki pomena folklore za nastanek flamenka sicer ne zanikajo, ampak ga potrjujejo, vendar iz drugačnega izhodišča, kot ga je bila flamenkologija vajena do tedaj. Kljub temu da so, kot verjetno v vseh ostalih družboslovnih raziskovalnih disciplinah, trditve raziskovalcev in zagovornikov ene teorije v nasprotju s trditvami raziskovalcev druge teorije, se v eni točki oboji strinjajo: tradicionalna flamenkologija je bolj kot veda literatura, spekulacija z določeno literarno vrednostjo, ki svojo vednost gradi na domnevi, podprti s preteklostjo, kakršne si je želela.
   
4. Podobo flamenka, kakršen je danes, najbolje opisuje izraz pluralizem tendenc in naraščajoča internacionalnost. Medtem ko je bilo obdobje od dvajsetih pa do petdesetih let 20. stoletja v znamenju ne-Romov, in je obdobje do devetdesetih let favoriziralo romske ustvarjalce, se sodobnost ukvarja z različnimi zunanjimi vplivi, ki spreminjajo flamenko, kakršen je bil v preteklosti. Najprej so tukaj vplivi drugih glasbenih zvrsti, od jazza, klasične glasbe do popularnega popa, rapa in elektronike, ki s svojimi instrumenti vnašajo nov zvok (različna tolkala, godala …; klavir včasih celo nadomešča kitaro, ob spremljavi simfonični orkestrov pojejo priznani pevci itd.). Seveda do novosti prihaja tudi v plesu, ki je vedno bolj tehnično zahteven in virtuozen, prepleten s sodobnim plesom, performativno umetnostjo in eksperimentalnimi urpizoritvenimi praksami,  s katerimi se predtsavlja tudi na najpomembnejših svetovnih festivalih. Pozabiti ne gre tudi na modno in glasbeno industrijo ter k potrošniku usmerjen »merchandising«. Morda najbolj zanimivo je dejstvo, da je flamenko še zmeraj, tudi v 21. stoletju, izjemno privlačen tudi za tujce, in sicer ne le kot turistična atrakcija, ampak kot življenjska vokacija, ki ji množice trumoma sledijo v njegov rojstni kraj. Flamenko v 21. stoletju sicer še zmeraj ohranja dvojno naravo – napetost med zagovorniki tradicionalizma in inovatorji.

(vir: Pandur, A., Med umetnostjo in neumetnostjo-Nedorečenost položaja flamenka v preteklosti in danes, diplomsko delo, 2008)

PLES

Prvič se ples, predhoden flamenku, pojavi v Andaluziji že pred 14. stoletjem pod vplivi andaluzijske folklore in različnih drugih tradicij – romske, židovske, bizantinske, arabske. Prvotni namen plesa je bilo izražanje celotne palete človeških čustev skozi gib. Narejenih plesov ni bilo, vsak ples je bil čista improvizacija. Kasneje je s profesionalizacijo plesa seveda prišlo do sprememb, pomembna je postala všečnost, ozirati se je bilo treba na petje in kitaro.

Ples v flamenku izraža čustva petja in se mu prilagaja.

Pred obdobjem Cafes Cantantes ples kot poklic ni obstajal, flamenko se je v vseh svojih oblikah izvajal za zabavo, kot druženje, izražanje čustev in razpoloženj.

Po začetku Cafes Cantantes se ples profesionalizira in pride do sprememb. Ples postaja vse bolj tehničen, všečen in doživlja podobno krizo kot petje.

Danes so mnenja deljena. Mnogi so še zmerajpristaši čistega, tradicionalnega načina plesa, drugi pa pristajajo na inovacije. Flaamenko psotavja vse bolj prepleten s sodobnim pelsom in sodobnimi scenskimi in glasbenimi umetnostmi, s performansom in eksperimentalnimi odrskimi in vizualnimi kreacijami. Rekli bi lahko, da se flamenko transformira v času in s časom, da odraža vsakič aktualno realnost. 

Še enkrat moramo poudariti, da je ples vedno podrejen petju in se mu prilagaja, tako na odru, kot v plesni dvorani na vaji ali pa na tipični flamenko zabavi, ki se ji reče juerga (izg. huerga).

STRUKTURA FLAMENKA

Ko govorimo o flamenku, imamo v mislih prvenstveno petje, brez katerega ples in kitara ne bi obstajala. Večino pesmi v flamenku lahko spremlja ples, vendar so tudi takšne, ki tega ne dopuščajo. Enako kot za ples velja tudi za kitaro. Pesmi, kot jih imenujem na tem mestu, so t.i. palos flamencos. Gre za zvrsti pesmi, za nekakšne družine pesmi z enakimi karakteristikami in različnimi besedili ter interpretacijami različnih izvajalcev. Različni palos se med seboj razlikujejo po smislu tega, kar izražajo, po ritmični in muzikalni strukturi, po geografskem izvoru, po zgodovinskem izvoru, … Vsi pa spadajo pod skupno ime flamenko.

Ritmična zgradba je različna, najbolj tipična za flamenko pa je struktura 12 dobnega takta s specifičnimi poudarki: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 .

Ta ritem je značilen za mnogo zvrsti (palos) kot so: bulerías, soleá, cana, cantinas. Poleg teh obstajajo še drugačne ritmične sheme: tridobni, štiridobni in petdobni takti (sevillanas, fandangos, tangos, tanguillos, tientos, tarantos, seguiriyas, … )

Poleg zvrsti z določenim ritmom obstajajo tudi t.i. cantes libres, tj. prosto petje, ki mnogokrat nima spremljave kitare (npr. martinete) ali pa se ne pleše (npr. taranta), kjer je poudarek popolnoma na glasu pevca.