Ana Pandur, avtorica, plesalka, hispanistka in filozofinja, se je preučevanju flamenka in njegovi aplikaciji v sodobne uprizoritvene prakse posvetila že v okviru študija filozofije in španskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tudi kasneje. Po zaključenem izobraževanju klasičnega baleta je med letoma 2002 in 2004 študirala flamenko ples in teorijo na akademiji Amor de Dios v Madridu pri Merche Esmeraldi in drugih. Po vrnitvi v Slovenijo je ustanovila PKD Flamenko, ki je osrednja organizacija za razvoj, promocijo in izobraževanje flamenka.

Kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami in išče nove avtorske pristope, v katerih povezuje flamenko s sodobnim plesom, gledališčem in glasbo. Je avtorica številnih plesnih predstav, s poudarkom na  interdisciplinarnem pristopu k flamenku. Dolga leta je sodelovala z različnimi kitaristi, med katerimi gotovo izstopa Vito Marenče, ter številnimi najvidnejšimi slovenskimi jazz glasbeniki, ter do  leta 2012 v slovenskem kulturnem prostoru utrdila format multižanrskega plesnega koncerta. 

Po tem, ko je leat 2009 zasnovala prvo slovensko celovečerno flamenko predtsavo Flamenko kot metafora telesa s s plesalkami_ci PKD Flamenko, se je začela intenzivno posvečati performativnemu vidiku flamenka ter njegovemu umeščanju v sodobne plesne prakse ter fuzijo s sodobnim plesom.

Med zgodnejša dela sodijo Anatomija srečanja; Sylvia, Carmen, Maria, ki je bila premierno uprizorjena novembra 2013 v gledališču Glej, Cabello 22,11  (v sodelovanju z Rosano Hribar in Robertom Jukičem) marca 2014 v Cankarjevem domu, Sinkopa maja 2016 v Plesnem teatru Ljubljana.

S predstavo Firebird, ki je bila premierno izvedena feburarja 2018 na mednarodnem festivalu BiFlamenko v Cankarjevem domu, se je uvrstila kot prva in edina domača avtorica in izvajalka, ob boku največjim imenom sodobnosti flamenko žanra. 

Poleti 2018 je ustvarila nov glasbeno plesni projekt z naslovom Interconnected, h kateremu je povabila izjemne slovenske glasbenike. Januarja 2019 je bil na Festivalu Bobri premierno uprizorjen plesno glasbeni projekt za otroke z naslovom Nogabuta.  

Leta 2020 je premierno predstavila nadaljevanje projekta Firebird, plesno glasbeni projekt Črni zvoki v sodelovanju z Damirjem Avdićem in nadaljevala sodelovanje s flamenko kitaristom Vitom Marenčetom v projektu Flamenko za dva.

Njen projekt Beli šum je bil premierno predstavljen na festivalu BiFlamenko februarja 2022, za katerega je glasbo ustvaril skladatelj Matej Bonin. 

V zadnjem obdobju se intenzivno posveča oblikovanju odrskega giba in gledališki koreografiji. Njen opus obsega koreografije in oblikovanje giba v številnih odmevnih uprizoritvah, med katerimi so Hiša Bernarde Alba (SNG NG, SNG MB in Gledališče Koper, 2020), Čarovnik iz Oza (LGL, 2021), Kdo je videl Coco? (SSG Trst, Škuc, 2021), Bolezen duše (SNG NG, 2022) in Mali princ (Gledališče Koper, 2022). Njeni avtorski projekti vključujejo Party Box in Beli šum z glasbo Mateja Bonina (oba festival BiFlamenko, Cankarjev dom, 2022), za katerega je prejela izjemne kritiške odzive.

Leto 2022 je zaznamovalo tudi sodelovanje pri proslavi ob 75. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini (soavtorica scenarija, dramaturginja in koreografinja), balet s flamenkom Carmen (sokoreografinja) ter mednarodno sodelovanje z delavnicami Ja, ich bin schön v Avstriji. Svoje delo je nadaljevala v letu 2023 z oblikovanjem giba v predstavi Krvava svatba (APT), Gorjanci (CD, Gl. Ptuj, SSG Trst), Kresna noč (SKGG) in Bleščivka (LGL). Izstopa njeno delo pri operi Trubadur (SNG Opera in balet Ljubljana), kjer je nastopila kot koreografinja in dramaturginja ter prispevala strokovno besedilo za gledališki list. Istega leta je pripravila tudi avtorski projekt Marija brez glasu (Atrij ZRC) in bila pobudnica ter soorganizatorka I. nacioanlnega simpzija Kako misliti flamenko? ter sodelovala kot scenaristka in koreografinja pri Akademiji ob 50. obletnici Avditorija Portorož. 

Kot dramaturginja in oblikovalka giba je sodelovala tudi v Boninovi predstavi Gimnastika ne/smisla III junija 2023 v CD. 

Njeno ustvarjanje se v letih 2024 in 2025 še dodatno širi na področja dramaturgije in literature. Bila je dramaturginja pri projektu Flamenko in omara (Kino Šiška) ter avtorica in izvajalka projektov Povabilo na večer(jo) (Pionirski teater) in Tris (Cankarjev dom). Kot oblikovalka giba je sodelovala pri uprizoritvah Vikingi: pesem severnega morja (CD), Snežna kraljica (LGL) in Erotika (SLG Celje). 

Leta 2025 je v Cankarjevem domu premierno uprizorila mladinsko opero Lisičja luna, kjer se podpisuje kot avtorica koncepta, libreta in koreografije, na glasbo Mateja Bonina. Svojo vsestranskost potrjuje tudi s prevodom dela O ženskah (Susan Sontag, založba Sanje) in mednarodnim udejstvovanjem kot predavateljica na kongresu sodobnega flamenka Más alla del Olé v Granadi.

Njen najnovejši projekt v marcu 2026 je komorna opera Nine Šenk platno (CD in SKGG, partnerstvo Zavod Koda:Manifest), pri kateri deluje kot avtorica koncepta, dramaturginja in oblikovalka giba.

Sodeluje tako s tujimi kot s slovenskimi glasbeniki kot tudi s plesalci, koreografi, režiserji in gledališkimi hišami kot plesalka, koreografinja in performerka.

Na Akademiji za ples v Univeze Alma Mater Europaea predava kot nosilka predmeta Medkulturne plesne prakse.

Ana Pandur je interdisciplinarna ustvarjalka, katere delo se razpenja med vlogami avtorice, koreografinje, plesalke, dramaturginje, prevajalke, hispanistke in filozofinje. Že več kot dve desetletji deluje na presečišču plesa, glasbe, misli in gledališča, kjer raziskuje telo kot prostor pomena, ritma in občutenja. Velja za ključno osebnost, ki je v slovenskem prostoru postavila temelje sodobnega flamenka in njegove aplikacije v sodobne uprizoritvene prakse. Poleg umetniškega ustvarjanja je Ana Pandur aktivna v akademskem prostoru. Na Akademiji za ples (Alma Mater Europaea) kot nosilka predmeta predava o medkulturnih plesnih praksah, svoje znanje pa redno deli na mednarodnih strokovnih kongresih, ter z objavami v številnih strokovnih zapisih v gledaliških listih.

Umetnost razume kot prostor svobode, sočutja in družbenega dialoga, v katerem s prepletanjem različnih umetniških praks vztrajno odpira prostor ženskemu pogledu in telesu kot nosilcu vedenja.