platno: Arhiv telesa in radikalni ritem hrepenenja
Ana Pandur // koncept, dramaturgija in oblikovanje giba
Opera platno skladateljice Nine Šenk in libretistke Simone Semenič predstavlja enega najizrazitejših umetniških dialogov v sodobnem slovenskem prostoru. Kot pravi skladateljica Šenk: »Iskala sem besedilo, ki bi sledilo moji pripovedi in moji glasbi. Njen način pisanja, ta fragmentiranost in drugačen pogled na potek zgodbe, so mi bili v velik navdih. To je zelo blizu mojemu načinu komponiranja, zato se najini poetiki odlično ujameta.«
Komorna opera platno se ne odpira kot linearna pripoved, temveč kot zvočni in gibalni presek enega samega, hkratnega trenutka bivanja štirih žensk. V tem prostoru se spomini, projekcije, hrepenenja in strahovi prepletajo z vdori surove realnosti, medtem ko mitski Don Juan ne nastopa več kot zunanji zapeljivec, temveč kot prazno platno za ženske projekcije. Don Juan v tokratni uprizoritvi nima lastnega subjekta; je pasivna točka, ki si glas izposoja skozi telo igralke. Iz njega kakor iz nekakšnega človeškega arhiva odzvanjajo glasovi različnih Don Juanov, ki se prilagajajo potrebam, željam in fantazijam protagonistk. Nanj ženske slikajo svoje potrebe, spomine, dvome in tudi želje ter ga po lastni volji umeščajo v svojo usodo.
Uprizoritveni prostor je razpet med surovo realnost tovarne in poetično disociacijo polj sivke. V ritmu tovarne ženske skozi humor, cinizem in kolektivno dinamiko ohranjajo svojo avtonomijo. Ko pa postane realnost pretežka, se protagonistke umaknejo v notranjo pokrajino polja sivke. To ni prostor idile, temveč prostor svobode govora, v katerem se dogaja in iz katerega izhaja ključni gestus dirigiranja. Ženska ne izvaja le glasbe, temveč dirigira lastnemu dihanju in lastni zgodbi. Telo, ki je v realnem svetu morda žrtev danih okoliščin, v tem vzporednem prostoru prevzame popoln nadzor nad lastnim ritmom in bivanjem.
V to dinamiko vstopajo lutke, kot artefakt proizvodnje in realnosti delavk v tovarni, sočasno kot nema prisotnost tihega patriarhata, ki žensko oblikuje po svoji meri – tako v dobesednem in prenesenem smislu protagonistkam omogočajo preživetje. Medtem ko dekle na polju sivke dirigira svojemu obstoju, lutka fizično absorbira udarce realnosti. Vrhunec tega upora predstavlja lik Italijanke, ki s svojo radikalno gesto »Meglio slava che nera« (Raje zatirana kot zatiralka) suvereno zaseda prostor. Njen upor ni v kričanju, temveč v počasni, dostojanstveni in odločni drži. Osebna izolacija posameznih usod se skozi kolektivno moč transformira v neuklonljivo voljo do življenja. platno tako ostaja dejavno polje upora – zgodba o ženskah, ki s svojo vitalnostjo osmišljajo praznino in same odločajo o svoji umeščenosti v svet, vsak drobec zgodbe predstavlja enoto, ki tvori mozaik bivanjske izkušnje. Kot zaključuje skladateljica: »Komponiranje je podobno postavljanju kamnov v vrsto. Postavljaš zgodbo, arhitekturo, časovni potek. Lepota glasbe pa je v tem, kaj narediš s posameznim kamnom – kako ga izklešeš, kaj najdeš v njem in kaj želiš prikazati. Prav tam, v najmanjših delcih glasbe, se skrivata največja globina in umetnost.«
Ana Pandur 