Dragi vsi,

dobrodošli na mojem novem blogu/ spletni strani! Upam, da boste brez težav našli vse, kar vas utegne zanimati, pobrskali po galerijah in video posnetkih…. In predvsem, da vam bodo informacije, ki sem jih želela deliti z vami, koristile.

Že pred časom mi je prijateljica svetovala, da si omislim blog, ker imam vedno toliko povedati o flamenku, ker se neprestano nekaj dogaja, ker imam vedno (preveč) mnenja in tudi zato, da se malce premaknem iz kamene dobe. Pa je napočil ta trenutek.

Ok, da ne začnem z mnenjskimi bombami že takoj prvič, bom danes malce pogledala, kakšni flamenko obiski se nam napovedujejo letos.

Torej, Ljubljana Festival 16. julija ponovno gosti slovito seviljsko plesalko Mario Pages v ljubljanskih Križankah. Lani je prizorišče pokalo po šivih, obiskovalci so bili pa navdušeni. Kar je super, Maria je top. Je ena redkih posameznic, ki res polnijo velike svetovne odre, s pravo formulo kakovosti in všečnosti. Maria ne prodaja kiča, ki (predvsem izven Španije) tako nedopustno preveva flamenko kot izvozni artikel par excellence, kljub temu pa ji uspeva ohranjati všečnost. Če bi jaz izbirala, katero njeno predstavo bi si želela v Ljubljani, bi bila to zagotovo njena predstava Dunas s sodobnim plesalcem in koreografom Sidijem Larbijem Cherkauijem. Po posnetkih sodeč je fantastična. Predvsem zaradi tega, ker je v njenem svetu flamenko kod, izrazno sredstvo, medij, če hočete, s katerim se kot ustvarjalka igra in skozi katerega komunicira s publiko. Kar flamenko, po mojem mnenju, tudi je. Ne pa kičasta pravljica o razlivanju duše iz čaše, za katero je potreben malone flamenko gen. Flamenko ne potrebuje cvetja, da ima power.

Druga velika, ampak res VELIKA zgodba, ki nas pričakuje v letošnjem letu, pa je jesen na festivalu Borštnikovo srečanje. Za letošnjo edicijo, ki se osredotoča na Španijo, so se odločili v goste povabiti edinstvenega Israela Galvana. Tu sploh ne bom izgubljala besed s tem, kako inovativen, izjemen plesalec, avtor in performer je Israel, niti ne bom govorila o tem, kako pomembno vlogo ima njegovo delo pri tem, da se flamenko lahko uvršča med sodobne performativne prakse, da pravila, ki veljajo zanj, lahko delujejo kot katerikoli drugi ustvarjalni kod. Vse to in še več si lahko vsi, ki jih to zanima, preberejo in ogledajo na spletu.

Tako zelo groundbreaking pri vsej zadevi je to, da je ELITNA slovenska gledališka institucija PRIPOZNALA flamenko kot tak. Da smo enkrat uspeli videti čez planke, da enkrat ne bo treba razlagati, da flamenko ni španska folklora.

Da pobuda izvira iz mojega Maribora, z Borštnika, pa dokončno sesuje mojo navidezno nedojemljivost za sentimentalno.

Dragi vsi, to bo za danes vse. Se kmalu spet beremo, upam!

xoxo