Where do I begin?
- #Flamencorary
- Nice to meet you.
- Join the ride.
Priporočam, da ob branju poslušaš tole:
Prejšnji četrtek smo se ga v Madridu skupaj blago napili. Z mojo prijateljico in izjemno špansko pisateljico Mario Zaragozo, s katero se nisva videli že leta in leta. Nekoč davno sva bili cimri v stanovanju v Madridu, skupaj z Lucipot. No, bile smo cimre, redno smo gledale Rocky Horror Picture Show, imele smo iz trgovine za domače ljubljenčke rešeno miš z imenom Mahatma Gandhi, bile smo totalne fenice madridske movide iz 80. let 20. stoletja z Alasko, Almodovarjem in Radio Futura na čelu. Ob nedeljah smo hodile na Rastro, nenehno brez prebite pare, ampak vselej se je denarja nekje našlo ravno dovolj za škatlo čikov in pirček od Kitajca ob dveh zjutraj. Maria je študirala psihologijo, vendar je vse popoldneve presedela z zvezkom v naročju, v katerega je obsesivno pisala svojo novo knjigo. Jaz sem v Ljubljani študirala španščino in filozofijo (dopisno, se razume, takrat se je to še dalo, izpite sem opravljala med novoletnimi prazniki npr, sploh na filozofiji so bili resno carski okrog vsega skupaj).
Ampak…. ker sem bila vedno malo čudna sem si vbila v glavo, da bom plesalka flamenka, klub temu, da smo za Španijo potrebovali vize za bivanje in da je bil flamenko takrat nepredstavljivo daleč in kljub temu, da sem to tedaj zapriseženo baletirala in gledališčila. Tako sem šla živet in študirat flamenko v Madrid. Seveda se moram na tem mestu javno in iskreno in globoko zahvaliti staršema in babici, ki so ta podvig totalno podprli in tudi financirali, sicer ne bi bil izvedljiv. V Madridu sem vsak dan 5 ur švicala na flamenko klasih na Amor de Dios (ja, to ni hec, šola se čisto zares imenuje Božja Ljubezen), skupaj z zdaj hudimi carji scene (Sem ujela pa res enega bolj zadnjih vlakov. Malo se mi začenja dozdevati, da nisem več čisto rosno mlada. . Nekako sem si vbila v glavo, da bom postala takšna kot oni. Takrat sem si ustnice obrobljala s temnejšim svinčnikom in nanje nanašala svetlejšo šminko, nosila sem okrogle uhane, res sem se trudila, da bi moji lasje izgledali vsaj MALO flamenko, seveda popolnoma brez uspeha. No, nespregledljivo dejstvo je tudi, da sem bila za cca 20 cm višja od vseh ostalih – in tudi tako nisem bila po JUSu.
… Long story short. Po nekaj letih sem se vrnila domov, tudi zato, ker sem morala končati faks. In SPET nisem nikamor spadala. Vmes sem nekako že ugotovila, da nisem in nikoli ne bom flamenka, kot se spodobi, kakršna pač prava flamenka je in mora biti (karkoli že to je). Sem pa (tudi zaradi Andrejeve neomajne podpore in jeklenih živcev) kmalu ugotovila, da ni nič narobe, če sem to, kar sem in delam svoj štos… Kar ni ne flamenko, ne sodobni ples, ne balet, ne gledališče, ni, ni, ni…. Ampak je. So vsi moji projekti, že nastali in ti, ki se porajajo, način, na katerega delujemo znotraj našega plesnega studia, način, kako dojemam in delam ples in gledališče in svet in ta telesni instrument, ki mi je dan, je filofaks in filozofija in jeziki, in vse knjige, ki me zanimajo, je serija fotk o smrti flamenka. Je nekaj, moja čudnost. Samo kaj.
Tako se vračam na začetek tega sestavka. Ker že dolgo dolgo tarnam, da se nočem več šemiti v flamenko kostume in skakati na flamenko glasbo, ker je to pač treba početi, če si flamenko plesalka, da mi gre na živce flamenko petje, ampak da noro rada delam to, kar pač delam, čeprav ne vem, kaj to je, ker nimam svoje škatlice, v katero se lahko pospravim. Potem mi Marija med enim in drugim pirčkom, tistega četrtka v Madridu preprosto reče- ne jamraj, poimenuj. Izmisli si ime. (Credit disclaimer: Andrej mi to govori že ves čas, ampak…. Je včasih lažje, če pride od zunaj.)
Čez dva dni mi je poslala to fotko:
Škatlica mojega zavetja. #Flamencorary FTW
Ana Pandur 