Trippin’ down memory lane…..

Pred 10 leti na Amor de Dios v Madridu....

Pred 10 leti na Amor de Dios v Madridu….

Načeloma bi se, če bi me že kdo prisilil, da se opišem, definirala kot dokaj tehnično naravnano osebo. Ok, pustimo ob strani to, da sem študirala filozofijo, jezike in da se profesionalno ukvarjam s plesom. Sama še vedno menim, da sem tehnični tip in če nič drugega, s tovrstnimi izjavami vsaj zabavam mojega ljubega, trpežnega moža.

Kakorkoli, letos obeležujem 10. obletnico svojega delovanja v Sloveniji, deset let mineva, kar sem se vrnila z dveletnega bivanja na Amor de Dios v Madridu, 10 let, odkar plešem in učim na domačih tleh. Najprej v Mariboru, na Poletni plesni šoli, potem v Plesnem Mestu v Lj, po telovadnicah, povsod, od tega, da smo bile 4, pa do tega, da nas je bilo skoraj 50 na nastopih in klasih skozi vsa ta leta.

A ni hecno, dejansko sem se poučevanju upirala z vsemi štirimi, in ko sem od argentinske prijateljice, ki se je vračala nazaj v domovino, „podedovala“ skupine, jih sploh nisem hotela prevzeti. Vaje, ki sem jih sestavila za prvi klas, katerega 10. obletnica bo januarja 2015, in za katere sem se bala, da bodo premalo zahtevne za učenke nadaljevalne skupine, smo na koncu delale do konca šolskega leta. Kakorkoli, vsi smo bili mlajši, najmlajše plesalke so bile stare 11 let, tri v skupini, ljubke deklice, ki sem jih v naslednjih letih še kako videla odraščati, in na koncu tudi odrasti, študentke, ki so danes mamice, dame, ki z leti postajajo vedno bolj čudovite… Pa ne le njih, tudi vse ostale plesalke, ki so šibale mimo, se ustavile, ostale, šle naprej……

Mah, sentimentalna bom še kdaj, obljubim (ali pa grozim, kakor za koga). Zdaj gre za moje tehnične spretnosti. Kot si ni pretežko predstavljati, se v desetih letih nabere en’ga materiala….. Veliko. Plesnega, video, foto, kostumov, vaj, posnetkov, glasbe, glasbenikov…. 🙂

Vsake toliko časa, če ne drugače, pa ob menjavi generacij, je dobro narediti inventuro. In tako je naneslo, da nocoj urejam del posnetkov produkcij in vaj, iščoč koreografije, ki jih moram poslati ekipi, da imajo materiala za ponavljanje za nastope, ki prihajajo.

In se čudim, kako je v tem desetletju napredovala tehnika, kako smo napredovali mi. Najbolj pa se čudim vsem nam, ki se gremo flamenko v rees težkih razmerah že tako dolgo, ki smo skupaj (in tudi narazen, v končni fazi) veliko ustvarili, ki vzgajamo sebe in publiko, raziskujemo, iščemo odgovore in se obenem učimo konvertiranja, pomanjševanja, formatiranja, odnosov z javnostmi, marketinga, pa še veliiiiko drugega. In seveda tega, da se sooblikujemo sproti, na vsakem koraku, brez sentimentalnosti in besedičenja. Ker kar je treba, pač ni pretežko, vsaj tako pravijo. 😛

Pred 10 leti na Amor de Dios v Madridu....

Pred 10 leti na Amor de Dios v Madridu….

Pa smo tam. Hvala vam, ekipa!!!

Klas 2014

Pa smo tam… vsako leto se nekako izide. In prav nikdar ne vem prav zares, kako nam to uspe.

Za mano je čudovita, a tudi zelo naporna sezona, izpolnjena s številnimi realiziranimi projekti, napredkom in splošnim zadovoljstvom. Ok, vzamem v zakup, da sem vmes grizla nohte, cepetala, kdaj tudi že (skoraj) metala puško v koruzo…..Očitno pač mora biti tako (vsaj pri meni).

Veliko vsega je bilo in zdelo se je, da ob vseh ostalih projektih- letos sem se precej posvetila svojim predstavam, preprosto ne bo ostalo ne časa ne volje za pripravo letnega nastopa plesalk in plesalcev društva Flamenko.

Potem pa (this is where the magic happens!) -ne glede na to, kako težka je sezona-in verjemite, doživela sem že tudi kakšno, ki bi me skoraj sesula od nejevere, žalosti in razočaranja nad ljudmi- iz dolgoletnih izkušenj vem, da se na koncu vse sestavi.

Tudi ta sezona in njeni udeleženci niso bili izjema. Ekipa, tisto zdravo jedro, ki se sicer vsako leto nekoliko spreminja, kar je edino prav, skupine, vsaka s svojo dinamiko in motivacijo, se na koncu vedno izkažejo. Pa vseeno mi včasih ni jasno-od kod ta moč, motivacija za tako trdo delo, toliko truda? Vsakič znova si predstavljam, kako bi bilo, če bi s takim tempom delali celo leto.

In vsakič znova sem res ponosna na moje plesalce, ki se priplešejo do svojih skrajnih meja in moči. Ne vem, morda tudi zato veljam za „strogo“ in „nepopustljivo“.

Sama sem bila deležna vrhunske plesne izobrazbe in odkar sploh učim, je moje merilo prav to: da to tradicijo resnega plesnega izobraževanja po najboljših močeh predajam naprej. Zato od svojih plesalcev pričakujem, da se srečajo s svojimi omejitvami in jih tudi premagajo. In ne glede na leta, predznanje, prav vsak, ki si želi plesati in je pripravljen trdo delati, napreduje in se uči. Morda ni vedno samo zabavno, morda ni zmeraj sproščujoče, ampak-od kdaj pa velja, da je ples (ali pa umetnost, for that matter) ena sama velika zabava? Morda za publiko 😉

Kakorkoli že, cela ekipa se je odlično pripravila, res so me presenetili z voljo, zagnanostjo in pripravljenostjo, da se soočijo z izzivom.

In ok, priznam….. saj v resnici tudi sama uživam v zadnjih pripravah, brzenju, živčkih, klepetanju, hihitanju, nervoznih nasmeških, in ob vsem, kar spremlja vsakoletne nastope.

Fino je.

Pa smo tam, in mi gremo jutri nastopat. 3. julija 2014, v  Maribor, na Rotovški trg, ob 20h.

Foto: Drago Videmšek