Načeloma bi se, če bi me že kdo prisilil, da se opišem, definirala kot dokaj tehnično naravnano osebo. Ok, pustimo ob strani to, da sem študirala filozofijo, jezike in da se profesionalno ukvarjam s plesom. Sama še vedno menim, da sem tehnični tip in če nič drugega, s tovrstnimi izjavami vsaj zabavam mojega ljubega, trpežnega moža.

Kakorkoli, letos obeležujem 10. obletnico svojega delovanja v Sloveniji, deset let mineva, kar sem se vrnila z dveletnega bivanja na Amor de Dios v Madridu, 10 let, odkar plešem in učim na domačih tleh. Najprej v Mariboru, na Poletni plesni šoli, potem v Plesnem Mestu v Lj, po telovadnicah, povsod, od tega, da smo bile 4, pa do tega, da nas je bilo skoraj 50 na nastopih in klasih skozi vsa ta leta.

A ni hecno, dejansko sem se poučevanju upirala z vsemi štirimi, in ko sem od argentinske prijateljice, ki se je vračala nazaj v domovino, „podedovala“ skupine, jih sploh nisem hotela prevzeti. Vaje, ki sem jih sestavila za prvi klas, katerega 10. obletnica bo januarja 2015, in za katere sem se bala, da bodo premalo zahtevne za učenke nadaljevalne skupine, smo na koncu delale do konca šolskega leta. Kakorkoli, vsi smo bili mlajši, najmlajše plesalke so bile stare 11 let, tri v skupini, ljubke deklice, ki sem jih v naslednjih letih še kako videla odraščati, in na koncu tudi odrasti, študentke, ki so danes mamice, dame, ki z leti postajajo vedno bolj čudovite… Pa ne le njih, tudi vse ostale plesalke, ki so šibale mimo, se ustavile, ostale, šle naprej……

Mah, sentimentalna bom še kdaj, obljubim (ali pa grozim, kakor za koga). Zdaj gre za moje tehnične spretnosti. Kot si ni pretežko predstavljati, se v desetih letih nabere en’ga materiala….. Veliko. Plesnega, video, foto, kostumov, vaj, posnetkov, glasbe, glasbenikov…. 🙂

Vsake toliko časa, če ne drugače, pa ob menjavi generacij, je dobro narediti inventuro. In tako je naneslo, da nocoj urejam del posnetkov produkcij in vaj, iščoč koreografije, ki jih moram poslati ekipi, da imajo materiala za ponavljanje za nastope, ki prihajajo.

In se čudim, kako je v tem desetletju napredovala tehnika, kako smo napredovali mi. Najbolj pa se čudim vsem nam, ki se gremo flamenko v rees težkih razmerah že tako dolgo, ki smo skupaj (in tudi narazen, v končni fazi) veliko ustvarili, ki vzgajamo sebe in publiko, raziskujemo, iščemo odgovore in se obenem učimo konvertiranja, pomanjševanja, formatiranja, odnosov z javnostmi, marketinga, pa še veliiiiko drugega. In seveda tega, da se sooblikujemo sproti, na vsakem koraku, brez sentimentalnosti in besedičenja. Ker kar je treba, pač ni pretežko, vsaj tako pravijo. 😛