Pa smo tam… vsako leto se nekako izide. In prav nikdar ne vem prav zares, kako nam to uspe.

Za mano je čudovita, a tudi zelo naporna sezona, izpolnjena s številnimi realiziranimi projekti, napredkom in splošnim zadovoljstvom. Ok, vzamem v zakup, da sem vmes grizla nohte, cepetala, kdaj tudi že (skoraj) metala puško v koruzo…..Očitno pač mora biti tako (vsaj pri meni).

Veliko vsega je bilo in zdelo se je, da ob vseh ostalih projektih- letos sem se precej posvetila svojim predstavam, preprosto ne bo ostalo ne časa ne volje za pripravo letnega nastopa plesalk in plesalcev društva Flamenko.

Potem pa (this is where the magic happens!) -ne glede na to, kako težka je sezona-in verjemite, doživela sem že tudi kakšno, ki bi me skoraj sesula od nejevere, žalosti in razočaranja nad ljudmi- iz dolgoletnih izkušenj vem, da se na koncu vse sestavi.

Tudi ta sezona in njeni udeleženci niso bili izjema. Ekipa, tisto zdravo jedro, ki se sicer vsako leto nekoliko spreminja, kar je edino prav, skupine, vsaka s svojo dinamiko in motivacijo, se na koncu vedno izkažejo. Pa vseeno mi včasih ni jasno-od kod ta moč, motivacija za tako trdo delo, toliko truda? Vsakič znova si predstavljam, kako bi bilo, če bi s takim tempom delali celo leto.

In vsakič znova sem res ponosna na moje plesalce, ki se priplešejo do svojih skrajnih meja in moči. Ne vem, morda tudi zato veljam za „strogo“ in „nepopustljivo“.

Sama sem bila deležna vrhunske plesne izobrazbe in odkar sploh učim, je moje merilo prav to: da to tradicijo resnega plesnega izobraževanja po najboljših močeh predajam naprej. Zato od svojih plesalcev pričakujem, da se srečajo s svojimi omejitvami in jih tudi premagajo. In ne glede na leta, predznanje, prav vsak, ki si želi plesati in je pripravljen trdo delati, napreduje in se uči. Morda ni vedno samo zabavno, morda ni zmeraj sproščujoče, ampak-od kdaj pa velja, da je ples (ali pa umetnost, for that matter) ena sama velika zabava? Morda za publiko 😉

Kakorkoli že, cela ekipa se je odlično pripravila, res so me presenetili z voljo, zagnanostjo in pripravljenostjo, da se soočijo z izzivom.

In ok, priznam….. saj v resnici tudi sama uživam v zadnjih pripravah, brzenju, živčkih, klepetanju, hihitanju, nervoznih nasmeških, in ob vsem, kar spremlja vsakoletne nastope.

Fino je.

Pa smo tam, in mi gremo jutri nastopat. 3. julija 2014, v  Maribor, na Rotovški trg, ob 20h.

Foto: Drago Videmšek