Za nekaj časa se poslavljam….. Od topotanja na odru. Včerajšnji nastop na otvoritvenem koncertu Noči v Stari Ljubljani je bil namreč zaenkrat moj zadnji nastop, bolje – pas de deux z micenim srcem, ki bije pod mojim. Vrnem se že spomladi, brez skrbi. Do takrat pa še Antigone v produkciji Anton Podbevšek Teatra-  septembra v Novem mestu, oktobra v ljubljanski Drami.

In seveda klasi. Poučevanje klasov, flashmob, prepuščanje “mojih” v druge roke…. Ahja. Tam smo že bili, zdaj prihaja druga runda. Že druga generacija “mojih” plesalcev, ki bodo od te jeseni (sicer pod skupno streho, da se razume), zapluli z lastnim vetrom v jadrih. Kot je nekoč rekel eden od naših plesalcev: tvoja šola je pa res ena valilnica kadrov.

Začenjamo v nedeljo, 31.8., s serijo nastopov na nacionalni televiziji ob svetovnem prvenstvu v košarki. Izbor naših plesalcev, nekaterih z več, drugih z manj plesnega staža- presek tega, kar se pri nas dogaja vsa ta leta. Iskreno, pa čisto zares.  Delovno poletje se preveša v delovno jesen, na vse mogoče načine. Kot rečeno, druga generacija mojih se osamosvaja, čakajo nas vaje, nastopi, nervozica….. Spet sem ponosna nanje, na to, koliko truda vlagajo v svoj ples, odrekanja, potovanja v Španijo, ure vadbe….

Ampak najlažji pa vseeno ni, tale letting go moment.  Je pa del procesa.

Jaz pa tudi začenjam novo obdobje, poleg poučevanja bom malo gnezdila, se igrala z bodočo starejšo sestrico, malo razmišljala, dokončala predbolonjske podiplomske obveznosti in….. plesala v mislih. In pripravljala nove projekte, ki prihajajo in razmišljala, kaj vse še lahko napišem.